Temeljni pogoj, da organizacija v javnem sektorju pripozna opredmeteno osnovno sredstvo, je zmožnost, da ga obvladuje. Ob začetnem pripoznanju ga ovrednoti po nabavni vrednosti, ki je sestavljena iz nakupne cene, uvoznih in nevračljivih dajatev ter stroškov, ki jih je mogoče pripisati njegovi pridobitvi in usposobitvi za nameravano uporabo. Kljub razmeroma jasni opredelitvi se v praksi pojavljajo številna vprašanja.
Kadar delodajalec javnega uslužbenca pošlje opravit delo po Sloveniji, mora poskrbeti tudi za izplačilo različnih oblik povračil s tem nastalih stroškov. Pri tem še posebej težko presoja, kdaj uslužbenec dela na terenu in mu pripada terenski dodatek. Po ugotovitvi delovnopravnih pravic uslužbencem pa mora ustrezno izvesti še davčno obravnavo in obračunani terenski dodatek knjižiti.
Sodišče EU je v tej polovici leta v primerjavi s predhodnimi obdobji izdalo razmeroma malo sodb. Njihova skupna značilnost pa je prav raznolikost obravnavanih zadev. Sestavek je namenjen tistim, ki jih zanimajo teme, kot so ekonomska dejavnost v povezavi z zavezanostjo za DDV, enotne dobave, maržna ureditev za rabljeno blago in kraj opravljene storitve pri izdelavi digitalnih vsebin. Nekaj sodb pa se nanaša tudi na postopkovne zaplete.
S 1. januarjem 2024 je začelo veljati več sprememb pri nadomestilu plače za bolniško odsotnost. Pri nadomestilu plače v breme delodajalca se spremembe nanašajo predvsem na obdobje izplačila nadomestila in na recidiv. Pri nadomestilu plače v breme ZZZS pa se spreminjata maksimalna velikost izplačila nadomestila in opredelitev, kaj se všteva v osnovo.
