Inflacija je na ravni, kot je v zadnjih dveh desetletjih nismo imeli, obrestne mere in stroški hitro rastejo, gospodarske aktivnosti se upočasnjujejo – zaradi vsega tega postajajo računovodsko načrtovanje ter priprava in primerjava računovodskih izkazov vse bolj zahtevni.
S spremembo kupne moči denarja postajajo vprašljive zgodovinske vrednosti sredstev. Nekatera, ki so vrednotena po nabavni vrednosti, so lahko močno podcenjena, hkrati pa finančna sredstva pogosto ne ohranjajo realne vrednosti. Na podobne težave naletimo med dolžniškimi viri sredstev, saj postaja zadolževanje zaradi hitre rasti obrestnih mer vse dražje.
Opisanim tveganjem, ki so pogojena z bilančno strukturo organizacije, moramo dodati še tveganja zaradi spremembe cen, na katere nimamo vpliva. Povečujejo se stroški dela, blaga in storitev. Kako naj v takšnih razmerah prilagajamo prodajne cene, da ostanemo rentabilni in hkrati konkurenčni? Kako naj ravnamo, da prejadramo viharno obdobje in pri tem ne obtičimo v plitvini?
S podobnimi izzivi smo se v Sloveniji že soočali v devetdesetih letih v času osamosvojitve in med svetovno finančno krizo leta 2008. Ti dve izkušnji, predvsem pa dobre in slabe poslovne prakse iz tega obdobja naj nas vodijo pri sprejemanju odločitev v teh negotovih časih. Skrivanje in prikrivanje težav je v takšnih časih lahko pogubno. S hitrim zaznavanjem tveganj, pravočasnimi prilagoditvami računovodskih usmeritev, ki ta tveganja nagovarjajo in jih ne prikrivajo, ter z ustreznim načrtovanjem in izvedbo ukrepov, s katerimi se izognemo poslovnim čerem, lahko pomagamo svojim organizacijam prebroditi te negotove čase. Tudi tu nas lahko vodi nauk iz prejšnjih kriz – tisti, ki bo pravočasno in pravilno ukrepal, bo po koncu krize uspešnejši in odpornejši.
