Delodajalci so pri finančnem nagrajevanju lahko (sila) kreativni. Nekatere možnosti so jasne in glasne, druge bolj tihe in prikrite, tretje zamolčane in skrite. Plača, druga izplačila, kot so regres, plačilo za poslovno uspešnost, povračila za prevoz in prehrano, kilometrine in dnevnice. Pa jubilejne nagrade, razkrite in prikrite ugodnosti zaposlenim in, ne bodimo naivni, plačila iz gotovinskih pritokov, ki v poslovnih knjigah niso razkriti.
Tehtanje med finančnimi posledicami različnih pristopov je nenehna hoja po robu, ki pogosto zahteva, da delodajalci svoj poslovni model prilagodijo davčnim posebnostim. Pri tem naletimo na kavelj, ki pravi, da davčne zavezance pri poslovnih odločitvah lahko vodi davčni razmislek, a se z izogibanjem ali zlorabo drugih predpisov ni mogoče izogniti obdavčenju. Pa razumi, kdor more. Če se vse uspešno izteče, je za to običajno zaslužen poslovodja. Če se zaplete, pa je seveda kriv računovodja.
Dokler bodo obstajali davki, bomo imeli tudi davčno negotovost. Da torej davčni organ o pravilnem davčnem pristopu razmišlja drugače kot mi. To tveganje je posledica nejasnih predpisov in želje zavezancev po čim manjšem davčnem bremenu. Ker se politiki in politike nenehno menjajo, se bolj jasnih predpisov ne moremo nadejati. Prav tako je neizmerna tudi "iznajdljivost" davkoplačevalcev. A morda to za nas računovodje niti ni tako slabo. Če se pri podajanju informacij ustrezno zavarujemo pred tveganji, je to nenehno preigravanje med davčnim sistemom in plačniki davka izvrstna poslovna priložnost, ki bo ugasnila šele, ko ne bo več davkov. Upam le, da znamo pri tem delu poskrbeti za primerno motivacijo.
