Seveda je vzrok za davčne utaje pomanjkanje davčne morale. A preden začnemo moralizirati o tem, moramo vedeti, kaj davčna morala sploh je in kaj nanjo vpliva. Enako moramo razumeti tudi, kaj je davčna utaja in kako jo razlikovati od legalnih metod davčnega načrtovanja. Čeprav stroka omenjene vsebine natančno opredeli in pojasni (Zveza RFR je na tem področju izdala koristno branje Davčna morala in davčne utaje), medijev analiza tovrstnih vzrokov in posledic ne zanima. Vse kaže, da je lažje p(r)odajati površne povzetke z demagoškim dodatkom.
Stvari seveda niso tako enostavne, kot nas želijo nekateri prepričati. Davčna morala oziroma pripravljenost davčnih zavezancev, da izpolnijo davčno obveznost v skladu z davčnimi predpisi, je odvisna od številnih dejavnikov. Nanje vpliva predvsem država oziroma njene institucije. Nizka davčna morala je torej odraz neuspešnega dela tistih, ki smo jim državo zaupali v upravljanje.
Vzročno-posledično zvezo lahko vzpostavimo tudi pri načrtovanju davčnih obveznosti. V tržnem gospodarstvu organizacije in posamezniki maksimizirajo končno vrednost čistega premoženja. Ker davčna obveznost to premoženje znižuje, jo načrtno minimizirajo. O davčni utaji lahko govorimo šele, če s tem kršijo predpise. V Sloveniji sta svobodna gospodarska pobuda in predpisovanje davkov zapovedana z ustavo.
Kako razumeti zapise, v katerih se za nemoralne davčne utajevalce razglaša organizacije in posameznike, ki načrtujejo davčno obveznost, pa pri tem ne kršijo predpisov? Taka pisanja so odraz nepoznavanja tematike, ob tem pa tudi – kar je veliko huje – načrtnega nemoralnega delovanja avtorjev takih zapisov.
