Temeljni pogoj, da organizacija v javnem sektorju pripozna opredmeteno osnovno sredstvo, je zmožnost, da ga obvladuje. Ob začetnem pripoznanju ga ovrednoti po nabavni vrednosti, ki je sestavljena iz nakupne cene, uvoznih in nevračljivih dajatev ter stroškov, ki jih je mogoče pripisati njegovi pridobitvi in usposobitvi za nameravano uporabo. Kljub razmeroma jasni opredelitvi se v praksi pojavljajo številna vprašanja.
Kadar delodajalec javnega uslužbenca pošlje opravit delo po Sloveniji, mora poskrbeti tudi za izplačilo različnih oblik povračil s tem nastalih stroškov. Pri tem še posebej težko presoja, kdaj uslužbenec dela na terenu in mu pripada terenski dodatek. Po ugotovitvi delovnopravnih pravic uslužbencem pa mora ustrezno izvesti še davčno obravnavo in obračunani terenski dodatek knjižiti.
Pri presoji glede oslabitev mora organizacija upoštevati notranje in zunanje vire informacij, med drugim tudi tiste, ki se nanašajo na uvajanje trajnostnega poslovanja. Področje oslabitev zahteva sodelovanje različnih strokovnjakov, zahteve glede oslabitev pa morajo upoštevati tudi mikro in majhne organizacije. Izguba zaradi oslabitve je davčno priznan odhodek.
Organizacija odpravi pripoznanje terjatve, če nima več pogodbenih pravic do prejemanja z njo povezanih denarnih tokov. To pa je lahko takrat, ko je terjatev poplačana ali ko organizacija nima več izvršljive pravice, ker je terjatev zastarala. Čeprav ima organizacija pravico do pridobivanja denarnih tokov, pa ni nujno, da bo terjatev poplačana v celoti, saj je lahko ta dvomljiva ali sporna. V takih primerih mora organizacija vrednost terjatve zmanjšati in jo izkazati po odplačni vrednosti.
