Letos smo tako denimo dobili obvezni zdravstveni prispevek (OZP). O njegovi velikosti in o tem, koga in zakaj bremeni, so odločali politiki, udejanjili pa so ga uradniki. Verjamem, da je politične zamisli pogosto težko izpeljati v praksi, a tokrat se zdi, da nekdo ne zna ali pa ne želi stvari narediti enostavne. Toliko kompliciranja glede razmeroma preproste zadeve nismo doživeli že od uvedbe davčnih blagajn. Za sladokusce morda le tale cvetka: če izplačevalec plače OZP zaradi premajhnega dohodka ne more odtegniti, o tem obvesti Furs, ki o tem obvesti ZZZS, ki bo zavezancu izdal plačilni nalog, ko bo za to imel tehnične zmožnosti.
Seveda pa računovodje obupujemo tudi nad zaposlenimi, ki po vseh teh letih še vedno ne razumejo, kaj je bruto in kaj neto plača, kakšna je povezava med njima in od česa je ta povezava odvisna. Prav tako večini ostaja večna enigma povezava med akontacijo dohodnine in končno letno dohodninsko obveznostjo. V to plačno zmedo, za katero se prav tako zdi, da je nekdo ne zna ali pa noče poenostaviti, je OZP padel kot naročeno. Zdaj imamo to, čemur rečejo popolni vihar: po novem se pogovarjamo o prvem in drugem brutu, pa o prejšnjem in sedanjem netu in nato še o znesku izplačila.
Več kot očitno je torej, da so pri nas stvari zapletene in nepregledne bodisi zato, ker jih ne zmoremo urediti, bodisi zato, ker jih nočemo urediti. Morda pa nekomu ustreza, da zaposleni praviloma ne razumejo, kolikšen del z njimi povezanega stroška delodajalca dobijo oni in kolikšen del gre za prihodnjo pokojnino, katere zneska ne poznajo do upokojitve, za zdravstveno oskrbo, katere dostopnost je vprašljiva, in za dohodnino, s katero plačujejo "brezplačno" delovanje države in njenih podsistemov. Verjetno bi marsikdo o marsičem začel razmišljati drugače, če bi na plačilni listi vedno navajali le te štiri postavke.
