Temeljni pogoj, da organizacija v javnem sektorju pripozna opredmeteno osnovno sredstvo, je zmožnost, da ga obvladuje. Ob začetnem pripoznanju ga ovrednoti po nabavni vrednosti, ki je sestavljena iz nakupne cene, uvoznih in nevračljivih dajatev ter stroškov, ki jih je mogoče pripisati njegovi pridobitvi in usposobitvi za nameravano uporabo. Kljub razmeroma jasni opredelitvi se v praksi pojavljajo številna vprašanja.