Z inflacijskim računovodstvom imamo v naših krajih bogate izkušnje. Pred nekaj desetletji smo ga do potankosti obvladali tako laiki kot računovodje. Ker se je vrednost denarja topila, smo ga čim hitreje potrošili ali pa pri lokalnem dilerju pretopili v valuto, ki je vrednost ohranjala. Računovodje smo prek mehanizma revalorizacije preračunavali vrednosti sredstev in kapitala. Tisti bolj izkušeni se nostalgično spominjajo konta 280 – revalorizacijski izid. Bili so skoraj dvajset let mlajši, ko so ga nazadnje uporabili in tako poskušali blažiti zmešnjavo, ki ga je v računovodskih izkazih povzročala inflacija.
Z inflacijo so povezane številne težave, na katere smo že skoraj pozabili. Ker zaradi podražitev nabavne vrednosti dolgoročnih sredstev in zalog pogosto ne odražajo njihove realne vrednosti, so izkazani dobički lahko precenjeni. Če dobiček, ki je posledica podcenjenih nabavnih vrednosti, razdelimo, kapitalsko slabimo podjetje in ogrozimo prihodnje poslovanje. Zaradi opisanega je financiranje v takšnih časih oteženo in naložbe so bolj tvegane. Ob spreminjajočih nabavnih in prodajnih cenah je težko zaznavati uspešnost in načrtovati prihodnje poslovanje. Vse našteto pa vodi v slabe poslovne odločitve.
Čeprav smo pri trenutni ravni inflacije še daleč od kaotičnih razmer, je prav, da smo na morebitne zaplete pripravljeni. Bodimo pozorni na dogajanje in ob presoji bilančnih podatkov ter finančnih kazalcev pomislimo tudi na spremembe nivoja cen. Ne zanemarimo dejstva, da je del inflacije prikrit, saj ima uradna statistika težave z vključevanjem višanja cen nepremičnin v inflacijske indekse. Presežna sredstva vlagajmo preudarno, saj ni vse zlato, kar se sveti. In ob inflacijski rasti odhodkov ne pozabimo na prihodkovno stran poslovanja.
