A računovodje smo bili od nekdaj specialisti za mirno koeksistenco z uradniki. Do njih gojimo podoben odnos kot do tašč. Menda so nekatere povsem v redu, a pri druženju z njimi običajno velja pravilo: čim manj, tem bolje.
Digitalizacija je prav tako neizogibno dejstvo, s katerim se moramo sprijazniti. Od jutra do večera smo obdani z napravami, ki postajajo med seboj vse bolj povezane in hkrati samostojno razmišljujoče. Samo vprašanje časa je, kdaj bodo celo digitalno najbolj zagretim začeli presedati algoritmi, ki prevzemajo nadzor nad vse bolj kompleksnimi opravili. Začelo se je v pisarni in tovarni, nadaljuje se v avtu in kuhinji, končalo se bo v ordinaciji splošnega zdravnika in nato še v spalnici.
Izzivov, povezanih z digitalizacijo in birokratizacijo, se zaveda tudi državni aparat. Očitno so se odločili, da potrebujemo več digitalizacije in manj birokracije, zato so ustanovili strateška sveta, enega za vsako področje. Njuno delo ne bo lahko, saj se bosta pri delovanju zanašala predvsem na uradnike, ti pa so seveda našli številne vzroke, zakaj se stvari ne da poenostaviti.
Kako si uradniki predstavljajo digitalizacijo, sem na lastni koži občutil pred dnevi, ko sem se lotil podaljšanja veljavnosti osebne izkaznice. Po dveh dneh mukotrpnega naročanja mi je bilo dopuščeno čez šest dni in sedem ur srečati uradnika, ki je v petih minutah opravil upravni postopek. Kdaj bom dobil osebno izkaznico, pa še ne vem.
Kljub vsemu upam, da bomo vsi skupaj zbrali dovolj modrosti za smiselno uporabo digitalnih tehnologij za učinkovito izvedbo debirokratizacije. V nasprotnem primeru, če bomo digitalizacijo zgolj prepustili uradnikom, bo sobivanje z digitalnimi uradniki naporno tudi za najbolj prekaljene računovodje.
