Enotnost na preizkušnji

Razmere, v katerih v teh dneh živimo, niso običajne. Pandemija je dramatično omejila naše gibanje in poslovanje. Skrbi nas za zdravje, premišljujemo o lastni minljivosti, vedno bolj pa se zavedamo tudi gospodarskih in družbenih posledic, ki jih omejitve in zaustavitve prinašajo. Sprašujemo se, kje postaviti mejo med ohranjanjem in sproščanjem restriktivnih ukrepov. Trudimo se, da bi naši odzivi ostali karseda trezni, a pri tem težko zaobidemo razburjenje, negotovost, melanholijo in strah.

dr. Matjaž Prusnik
Datum objave: 29. 04. 2020

V krizni situaciji je seveda treba ukrepati hitro, enotno, odločno in z jasno določenim ciljem. Ker morajo biti odločitve hitre, pogosto zmanjka časa za filigransko preigravanje mejnih situacij. Rešitve morajo biti iskrene, enostavne in robustne. Potrebno je tudi zaupanje – da bodo ključni deležniki odgovorni in dobronamerni ter da bodo imeli dovolj zdrave pameti in sposobnosti za improvizacijo v primeru nepredvidenih zapletov.

Če odgovorni ukrepe po nepotrebnem zapletejo, v njih namečejo nekaj retroaktivnih omejitev in skritih namenov ter pri snovanju vsebine in izvedbe zaobidejo strokovna pravila, lahko izzovejo resne zaplete. Še posebej, če gre za ukrepe, ki naj bi jih izvajali z računovodsko natančnostjo in katerih izvajanje bo nadzoroval organ, ki je znan po neživljenjskem delovanju in po tem, da daje prednost obliki, in ne vsebini. Dodatno se zaplete, če takšne ukrepe ne pojasnjuje zakonodajalec, temveč nadzorni organ in imajo ta pojasnila v enem tednu več kot ducat sprememb. Nezaupanje v primernost ukrepov sproži priučeno reakcijo – vsi začnemo iskati dlako v jajcu.

A ne pozabimo, v času krize je treba ravnati enotno in državotvorno. Prav je, da si vsi skupaj prizadevamo, da s čim manj zapleti dosežemo zadane cilje. Kriza je namreč edinstvena priložnost za vzpostavitev novih navad, ki nam bodo tudi po njej omogočale učinkovitejše delovanje.

IKS 05/2020


Prebrskajte tudi po ostalih številkah revije IKS