V izkazu poslovnega izida prevladuje uporaba bruto pristopa, saj z njim praviloma razkrivamo celotne prihodke in odhodke. Neto učinek je le dodatna računska postavka. Pri preprodajanju blaga in storitev prikazujemo celotne prihodke in odhodke, in ne le ustvarjene razlike. Izkazujemo tudi pozitivne in negativne tečajne razlike, prejete in plačane obresti, odhodke, povezane s škodo in odškodnino, subvencije in odhodke, za pokrivanje katerih smo jih prejeli.
Neto načelo uporabimo redkeje. Tako bomo z njim na primer evidentirali dobičke in izgube pri prodaji osnovnih sredstev, povračila zavarovalnice v času bolniške odsotnosti zaposlenih in nekatere finančne prihodke oziroma odhodke.
Včasih tudi kombiniramo oba pristopa. Posamezne postavke v aktivi in pasivi bilance stanja običajno izkazujemo v neto vrednostih. Hkrati pa v knjigovodskih evidencah te vrednosti praviloma dodatno razčlenjujemo na bruto osnovo ter odmik od nje in s tem pojasnimo neto rezultat. Tako na primer spremljamo vrednosti opredmetenih osnovnih sredstev, zalog, terjatev do kupcev, nekaterih kapitalskih postavk, rezervacij in dolgov.
A kljub nekaterim posebnostim ostaja bruto načelo izhodiščno računovodsko načelo, po katerem je treba gospodarske kategorije v bilanci stanja in izkazu poslovnega izida izkazovati v kosmatih zneskih brez pobotanj. Na to načelo se spomnimo ob raznih "prefakturiranjih", menjavah blaga in storitev ter pri razpravah o neto plačah. Prav pa bi bilo, da poznamo in naredimo vidne bruto učinke poslovanja, saj le tako lahko omogočimo sprejemanje pravilnih poslovnih odločitev. V brutu se vedno skriva neto. Pogosto se zato izkaže, da je uporaba neto zneska preprosto le potreba po prikrivanju dejanskega, bruto zneska.
