Kadar je dvomljiva listina edina sled, ki jo je za seboj pustil poslovni dogodek, se pri iskanju verodostojnosti znajdemo v logični zanki. Brez dodatnega vpogleda v dejansko dogajanje bomo tako zanko le težko razrešili. Pri tem se postavlja vprašanje, ali lahko oblika opredeli vsebino. Ali lahko torej na podlagi take listine (o kateri dvomimo) nastanejo verodostojne računovodske informacije? In če smo odgovorili pritrdilno, mar to pomeni, da je verodostojna tudi listina sama? Torej klasično vprašanje o jajcu in kuri, na katero pravna stroka ne zna podati enotnega odgovora.
Ker nanj ni mogoče dokončno odgovoriti, moramo svoje mnenje o verodostojnosti listine podkrepiti ali ovreči z dodatnimi pojasnili. Le tak pristoplahko pripelje do verodostojnih računovodskih informacij, ki so osnova za sprejemanje pravilnih poslovnih odločitev in dokazovanje ravnanj v upravnih, predvsem davčnih postopkih. Izhodišče za delovanje davčnega organa bo ugotavljanje dejanskega stanja, to pa je mogoče razvozlati le z listinami, potrdili, izjavami, pričami, izvedenci, ogledi in drugimi dokaznimi sredstvi. Torej s pojasnili, ki smo si jih priskrbeli sami, ko smo oblikovali svoje mnenje glede listine z dvomljivo verodostojnostjo.
Ker gre za pomembno in hkrati zapleteno področje, o načinu dokazovanja v davčnih postopkih pišemo v tokratni številki revije IKS.
V tem smislu pa je pri listinah z nejasno kakovostjo vsaj osnovno vodilo preprosto. Da bi se izognili dvomom pri podajanju računovodskih informacij in s tem tudi zapletom v davčnih postopkih, moramo sami prevzeti pobudo in zagotoviti usklajenost vsebine in oblike. Če dvomimo, moramo vsebino utemeljiti z dodatnimi dokazili in pri tem dosledno vztrajati tudi v primeru davčnega nadzora.
