Letos tako ogorčena računovodkinja ugotavlja, kar teži številne: »Oddajala sem letno poročilo in obračun davka za društvo. Gre za manjše društvo z manj kot 1000 EUR proračuna. Z oddajo na Furs nisem imela težav, čeprav bi imela na Silvestra precej pripomb. Sistem je takšen kot prejšnja leta. Na Ajpesu pa ni šlo. Morala sem vzeti dopust, da sem se lahko posvetovala s tehnično podporo, saj je podpisovanje dokumenta postala "znanost". Nenormalno je, da sta sistema Fursa in Ajpesa ločena (ločena za nas, ki poročamo – podatke si Furs in Ajpes izmenjujeta!?!) in je pooblastila treba urediti pri vsakem posebej ter nato vlagati dokumente na dva konca.«
Na nepotrebne zapletenosti in problematične rešitve ter nepovezanost sistemov identifikacij, vnosa podatkov in z njimi povezanih potrjevanj je Zveza RFR pristojne že večkrat opozorila. Uradni razlogi za neoptimalno stanje so bili vedno enaki in pričakovani. Nekako v slogu: »Saj vas razumemo, a kaj ko ne smemo, ne moremo, nam ne dovolijo …« In tako sistemi zbiranja podatkov niso vsako leto bolj povezani, temveč manj, saj svoje nepovezane sisteme vsako leto dodajajo nove javne institucije.
Zdi se, da tak pristop nikogar ne moti, razen poročevalcev, ki naj bi jim ti sistemi poročanja omogočali kakovostnejše delo. A morda se motimo in smo spregledali pravi namen tako zasnovanega pristopa k zbiranju podatkov. Morda digitalizacija poročanja ni namenjena preprostemu, hitremu in uporabniku prijaznemu zbiranju podatkov na sodoben način, ki bi hkrati tudi javnemu sektorju omogočil optimizacijo in racionalizacijo delovanja. Morda želimo le navzven ustvariti vtis napredka in sodobnosti, hkrati pa v ozadju ohraniti številne nepovezane podsisteme ter vse nepoučenemu očesu nevidne koristi in učinke, ki jih vzdrževanje takega kaosa prinaša.
