Podobno velja za nekatere slovenske predpise. Tipičen predstavnik te pripovedne oblike je Zakon o davčnem potrjevanju računov – navdušeni bralci ga ljubkovalno imenujemo tudi Zakon o davčnih blagajnah – v katerem je avtorjem uspelo v bornih 26 členih strniti toliko vsebine, da jo Furs pojasnjuje kar na 184 straneh oziroma v več kot 300 vprašanjih in odgovorih. Za še zahtevnejše bralce pa so poskrbeli avtorji s pravkar objavljenimi pravili o izjemah od obveznega davčnega potrjevanja računov. V treh odstavkih zapisane modrosti so bile v nekaj dneh po objavi deležne obsežnega pojasnila in dodatne šeststranske interpretacije. Čista zmaga vsebine nad obliko.
Čeprav so menda nekatere stvari v življenju neprecenljive, jim evropski uradniki vedno znajo določiti ceno. Tako nas Enotna metodologija za merjenje administrativnih stroškov (EMMAS) pouči, da vsaka ura odvečnega proučevanja globokih zakonodajnih misli celotno družbo stane 11 evrov. Posameznega bralca ta dejavnost stane 6 evrov na uro. V Sloveniji imamo okoli 50.000 uporabnikov davčnih blagajn. Če je vsak od njih pojasnjevanju predpisa namenil eno uro, nas je to stalo več kot pol milijona evrov. Seveda pa večini bralcev omenjenega predpisa tudi po uri branja in polmilijonski neposredni narodnogospodarski škodi (posredna je veliko večja) ni povsem jasno, kaj so pravkar prebrali.
Tako nejasen predpis seveda sproža številna vprašanja, na katera bi bilo treba odgovoriti. Na primer, kdo je posredno in kdo neposredno odgovoren zanj? Ali je uporabnikom ob tako nejasnem predpisu zagotovljena pravna varnost na davčnem področju? Kako taki davčni predpisi vplivajo na davčno moralo? Lahko pa se vprašamo nekoliko širše: zakaj vsi skupaj vedno znova dopuščamo tako ravnanje, čeprav je za nas pogubno? Taki predpisi niso haiku, so harakiri.
