Računovodstvo je poklic, ki postavlja ogledalo okolju, v katerem živimo. Realno prikazovanje stanja je vgrajeno v naše računovodske gene in je del naše poklicne etike. Če se odrečemo temu, smo se odrekli bistvu našega poslanstva.
Podoba v ogledalu marsikomu ni všeč. Marsikdo si želi, da bi bila v okvirju slika, na kateri je videti mlad in vitalen, čeprav je star in betežen. Zato išče slikarja, ki bo izrisal njemu všečno podobo. Odpravi se na tržnico, kjer se tare umetnikov in rokodelcev vseh vrst. Nekateri so pravi virtuozi, ki iskalca všečne podobe prepričajo z učenimi izrazi, eksotičnimi sestavinami in številnimi odtenki. Drugi so zgolj priučeni malarji, ki podobe rišejo hitro in predvsem poceni. Na trgu je dovolj ponudbe za vse okuse in v vseh cenovnih razredih. V teh časih so pogoste tudi razprodaje. Zakaj bi plačevali za ogledalo, če nas lahko naslikajo hitreje in ceneje? Zakaj bi se trudili za realno podobo, če je prikazovanje lažne družbeno sprejemljivo?
Pa je tak pristop res primeren? Ali lahko poklic, katerega vodilo ni všečnost, temveč realnost prikaza, prepustimo trgu? Lahko, če vzpostavimo tržno okolje, ki sámo hitro in neusmiljeno izloči tiste, ki se želijo okoristiti z lažnim prikazom. Lahko, ko bo celotna družba dovolj zrela, da bo poslovne prevare obravnavala kot družbeno škodljivo nizkotno kriminalno dejanje, nevredno plemenitega posameznika.
Dokler pa tovrstnim prevarantom, drobnim in velikim, uspeva svoje ravnanje prikazati kot iznajdljivost, robinhudstvo ali celo intelektualno superiornost, moramo jasno ločiti med tistimi, ki jim pri tem asistirajo in s tem kršijo strokovna in etična poklicna pravila, in tistimi, ki se pravil držijo. To ločnico lahko potegnemo le z regulacijo računovodskega poklica. Prav bi bilo, da do tega spoznanja pride tudi v okolje, v katerem delujemo. Če pri tem opazimo, da je vpliv tistih, ki imajo od neurejenega stanja korist, premočan, se organizirajmo in sami poskrbimo za regulacijo poklica.
