Prejšnji teden sem peljal hčer na pregled k zdravniku. Nič posebnega. Naročili so naju ob enajstih. V čakalnici ducat sotrpinov, ki so naročeni ob isti uri. Ko sva ob enih na vrsti, naju zdravnik po desetih minutah pregleda pošlje na slikanje na drug konec mesta. Slikanje bo šele naslednji dan, saj tam danes delajo le do dveh. Ko začnem medicinski sestri jezikati, je tiho. Nameni mi le leden pogled, ki pove vse. Tudi ta izkušnja me je spomnila še na nekaj drugega.
Prebiram predlog zakona o davku na sladkor in sladila v brezalkoholnih pijačah. Nič posebnega. Nekako takole naštevajo: nov vir financiranja, preprost in učinkovit, malo administrativnih bremen. Hkrati se predvidevata tudi oprostitev plačila davka v nekaterih primerih in vračilo plačanega davka ob izpolnjevanju predpisanih pogojev. In za piko na i: predvideva se plačevanje davka le od pijač in pripravkov za pijače, za katere velja znižana 8,5 odstotna stopnja DDV. Tudi branje predloga zakona me je spomnilo še na nekaj drugega.
Pred meseci smo se peljali na dopust. Iz Ljubljane proti Postojni. Nič posebnega. Po polžje pomikajoča se kolona na obeh pasovih. In tako tri četrt ure. Na koncu le pridemo do vzroka zastoja. Oba pasova se za nekaj časa združita v enega. Zakaj? Košnja trave. Sredi poletne sezone. V soboto ob osmih zjutraj. Tudi nesmiselni zastoj me je spomnil še na nekaj drugega.
Dobili smo priporočeno pošto davčne uprave. Nič posebnega. Dva odstavka težkih besed, na koncu pa naveden dolg okoli 50 evrov in pripis: opomin pred izvršbo. Kako opomin? Saj imamo vse poravnano. Po dveh urah iskanja pravega sogovornika ugotovimo, da je zaradi avtomatičnega pobota, o katerem nismo bili obveščeni, prišlo do neskladja med našo in davčno evidenco. Ugotovimo tudi, kje imamo 50 evrov preplačila, ki ga sistem seveda ni zaznal sam. Za to izravnavo bo potrebnih še nekaj prošenj. Tudi branje dopisa davčne uprave me je spomnilo na nekaj drugega.
Bonitetne agencije so Sloveniji znižale bonitetno oceno.
