In kako o finančnih tveganjih pravne osebe v letnih poročilih informirajo primarne uporabnike računovodskih informacij?
Zakon o gospodarskih družbah zahteva, da družbe, ki se po velikostnih merilih razvrščajo med srednje velike in velike, v poslovnem poročilu razkrijejo cilje in ukrepe upravljanja finančnih tveganj. Predstavljene informacije bi morale biti takšne, da bi bralec, ki dovolj dobro pozna gospodarsko okolje, sprejel jasno poslovno odločitev, v kolikšnem obsegu, kako in če sploh, bo sodeloval z družbo. Ko sama berem letna poročila, opažam, da so v večini primerov ta pojasnila brez kakršnekoli informacijske vrednosti. Ob tem se sprašujem, ali družbe morda ne poznajo tveganj, ki so jim izpostavljene, in/ali jih morda sploh ne upravljajo.
Dejstvo je, da po letih zatišja gospodarsko okolje postaja vse bolj turbulentno. Cene surovin, blaga in storitev nenadzorovano rastejo. Tudi Evropska centralna banka je že napovedala rast obrestnih mer. Časi, ko je bil pribitek na temeljno obrestno mero 5 % in več, so bili pred desetimi leti nekaj povsem normalnega. In zdi se, da se nezadržno vračajo. Vse to vpliva na finančna tveganja.
Kdo je torej odgovoren za upravljanje tveganj? S poslovnega vidika vsekakor poslovodstvo, saj vodi in odgovarja za posle družbe. Računovodja je sicer formalno odgovoren za pripravo zahtevanih razkritij. Pa bo to dovolj? Na letošnjih Dnevih računovodij v Portorožu je dr. Marko Hočevar opozoril, da vloga in naloga računovodij v današnjih časih ni le evidentiranje poslovnih dogodkov. Pomembno je, da računovodja nastopa kot svetovalec poslovodstva, kar je v trenutnih razmerah še posebej povezano s finančnimi tveganji ter sprejetimi ukrepi za njihovo upravljanje in/ali neupravljanje. Računovodja bi moral poslovodstvo opozarjati na posledice, ki jih bodo imele sprejete ali nesprejete odločitve v tej zvezi v računovodskih izkazih. Pa bomo znali kot stroka narediti tovrsten korak naprej?
