Vsakodnevno se srečujemo z opravili, pri katerih stvari stečejo gladko, in nalogami, kjer se pri vsakem koraku sprašujemo, ali smo na pravi poti oziroma pri zdravi pameti. Nekateri zapisi so jasno artikulirani, pri drugih se njihova dejanska vsebina skriva med opisi nepomembnih postopkov in okoliščin. Primere slednjih najdemo pri upravnih odločbah, gospodarskih pogodbah in zakonih, pa tudi pri kuharskih receptih, navodilih za sestavljanje pohištva in napotkih za uporabo elektronskih naprav.
Seveda na takšne težave ne naletimo le pri pisnih navodilih, temveč tudi pri vsakodnevnem elektronskem komuniciranju. Nekateri avtorji postopkov poskrbijo za intuitivne, uporabniku prijazne rešitve, ki jih z lahkoto uporabljajo tako prvošolčki kot njihovi stari starši. Pri drugih se zdi, da postopek ni bil razvit zato, da bi ga uporabnik izpeljal s čim manj napora. Zdi se, da je avtor postopka predvsem želel vložiti čim manj truda. S takšnimi "skrpucali" se računovodje srečujemo vsak dan, pri komunikaciji s poslovnimi partnerji in državnimi uradi.
A kritični moramo biti tudi do sebe. Vprašajmo se, ali vedno poskrbimo za jasnost in preglednost vsebin, ki jih posredujemo uporabniku. Smo pravilno interpretirali poslovne dogodke? Ali so v računovodske izkaze, ki jih zaključujemo te dni, celovito vključene vse pomembne informacije o poslovanju? Znamo izkaze predstaviti na način, da se bralec ne bo izgubljal v nepomembnih številkah in pri tem spregledal ključne poudarke?
Srečujemo se z mnogimi nepotrebno zapletenimi stvarmi. Večina stvari je takšnih zato, ker je mnogo lažje stvar pustiti zapleteno, nejasno, nedodelano, kot si vzeti čas in odpraviti vse nepotrebne kompleksnosti. Če želimo karkoli poenostaviti, moramo poglobljeno poznati vsebino in cilje, ki jih želimo s tem doseči. In seveda, ne smemo biti tako samovšečni, da ne priznamo morebitnih preteklih napak. Zato je odlika dobrega računovodje tudi prizadevanje, da bodo stvari preproste, čeprav je v to treba vložiti dodaten napor.
