A ponavljajočih se vzorcev, na osnovi katerih oblikujemo pričakovanja, ne iščemo le v naravi, temveč tudi v družbenem dogajanju. Tako vam na primer lahko vsak izkušen računovodja ali politik že ob menjavi vlade namigne, da če je vlada zavzeta, se nam leto po volitvah davčna reforma obeta. Seveda lahko na osnovi političnih barv predvidimo tudi smer takšne reforme. Eni v levo, drugi v desno, tretji hitijo počasi in o reformah le veliko govorijo in nič ne naredijo. »Ko hudič obuboža, izterja več davkov,« pravijo Grki.
Potek davčne reforme je tako predvidljiv proces, da bi ga lahko zapisali v pratiko. Najprej je seveda treba postaviti pretirane zahteve in spremljati odzive na njih. Če so ti preglasni, se izgovoriš na nesporazum, če so blažji od pričakovanih, z nasmehom razdeliš še nekaj danajskih darov, za katere si deležen ovacij množice, in preideš v sklepno fazo. Ko se odločiš izpeljati reformo do konca, prešteješ glasove in dneve na koledarju. Idealen čas za objavo reformnih predlogov je tik pred uradniškimi poletnimi počitnicami, na primer 25. julija. Tako se čas za neželeno javno razpravo izteče avgusta. Jeseni trikrat poženeš glasovalni stroj in končno verzijo sprememb, ki si jo do tedaj skrbno skrival, konec decembra objaviš v uradnem listu. »Narod ovac vodijo volkovi,« je zapisal ameriški vojni dopisnik E. R. Murrow.
Če kdo pripomni, da je treba spremembe uzakoniti vsaj pol leta pred njihovo veljavo, saj v nasprotnem primeru ni dovolj časa za pripravo poslovnih procesov na njih, se odločiš za taktiko obrambe lastne nezmotljivosti. Lahko tiho pelješ karavano skozi pasji lajež ali pa ovcam pokažeš volčje zobe in jih označiš za špekulante in davčne utajevalce, ki si le kupujejo čas. »Tudi bedak velja za modrega, kadar molči,« nam sporoča Sveto pismo.
Ne pozabimo. Letos je leto davčnih reform.
