Sodišče EU je v odločitvi v zvezi z uvozom blaga po postopku 42 (sprostitev blaga v prosti promet in oproščena dobava v drugo državo članico) obravnavalo odgovornost uvoznika, če pristojni organi šele naknadno ugotovijo, da je prišlo do utaje plačila DDV. V tem primeru je Sodišče EU nedvoumno postavilo ločnico med carinsko zakonodajo in zakonodajo o DDV. Pri uvozu blaga je namreč uvoznik dolžnik za plačilo carinskega dolga, čeprav je ravnal v dobri veri, prekršek pa je storil izvoznik blaga iz tretje države. Nasprotno pa se plačila DDV ne more naprtiti davčnemu zavezancu, ki je ravnal v dobri veri in je sprejel vse razumne ukrepe, da bi utajo DDV preprečil.