Minljivo je najbolj dragoceno

Čas je na prvi pogled neoprijemljiva dobrina, na katero radi pozabimo. Nanjo nas vsake toliko sicer spomni pogled v družinski album ali skozi okno, a večinoma vendarle živimo v upanju, da čas ne teče. Dokler se ne izteče. Šele takrat, ko je časa malo ali se nam izteče, se zavemo, kako zelo je oprijemljiv. Pride čas, ko smo zanj pripravljeni plačati več kot za katerokoli stanovanjsko površino ali motorno prostornino.

Dr. Matjaž Prusnik
Datum objave: 26. 12. 2018

O objektivnem pomenu časa govori že dejstvo, da ga merimo na številne načine. V urah, dnevih, letih. Lahko ga merimo tudi v evrih, dolarjih in frankih. Vendar imamo pri merjenju časa z denarjem težave, saj pri njem ekonomsko-računovodsko razmišljanje odpove. Odpove, ker je čas nestandardna dobrina. Njegova cena je odvisna od količine. A količine časa, s katerim razpolagamo, nikoli ne poznamo natančno. Kako mu torej določiti ceno?

Vsake toliko se ustavimo in premislimo, kaj smo naredili s svojim časom. Tovrstna samoizpraševanja so najpogostejša ob koncu leta, v dneh, ko se prednovoletna norija izteče in se vsi skupaj za nekaj dni zazremo vase. Tedaj se zavemo tudi prave vrednosti časa. Vreden je toliko, kolikor so vredni nasmehi naših bližnjih, zadovoljstvo ob izpolnitvi zadanih ciljev in spokojnost ob spoznanju, da smo ravnali prav. Zavemo se tudi, da je prav vloženi čas primerno merilo vrednosti katerekoli pridobljene dobrine. Cena, ki smo jo pripravljeni plačati zanje, je odvisna od razpoložljivega časa. Čas je namreč denar.

Ob koncu leta, ko prehajamo iz ene časovne enote v drugo, vam želim, da bi čas v novem letu namenili doživetjem in ljudem, ki vam pomenijo največ, ter tako najbolj obogatili sebe in svoje bližnje.

IKS 01/2019


Prebrskajte tudi po ostalih številkah revije IKS