Običajno tarnamo, da novosti, ki se začnejo izvajati 1. januarja, zakonodajalec objavi tik pred zdajci. Praviloma celo v tistih treh številkah Uradnega lista, ki izidejo 31. decembra ali kak dan prej. Konec lanskega leta je bilo nekoliko drugače. Novosti so bile še vedno objavljene zadnje dni decembra, a veliko jih bomo začeli uporabljati z enomesečnim zamikom, 1. februarja. Nekoliko bolj izviren je bil le uradnik, ki je v predpis zapisal, da se vezana knjiga gotovinskih računov začne uporabljati natančno 31. januarja. V soboto.
Seveda smo za težave pri uvajanju novosti pogosto krivi tudi uporabniki. Lotimo se jih zadnji trenutek in pri tem pozabljamo na osnovna Murphyjeva pravila: vse, kar se lahko skazi, se skazi, nič ni tako lahko, kot se zdi, in vsaka stvar vzame več časa, kot ste mislili. Pri izmenjavi e-računov je to očitno.
Zadnje mesece sem nekajkrat zasledil vzneseno prepričevanje javnosti o izvirnosti in koristnosti obdavčitve osebnega dopolnilnega dela z vrednotnicami, ki jih bodo pred začetkom opravljanja dela pridobili naročniki storitve. O koristnosti, predvsem za proračun, ne dvomim. O izvirnosti pa sem podvomil šele, ko mi je bralka revije IKS poslala faksimile dokumenta, ki ga je leta 1940 izdal Oddelek za davke Ministrstva za finance Kraljevine Jugoslavije. Na dokumentu piše: »Davčna karta za hišno služabništvo za 50 dinarjev plačanih kot uslužbenski davek po členu 95 zakona o neposrednih davkih. S to karto je plačan davek za eno osebo hišnega služabništva za zgoraj navedeno leto. Ako ima poslodavec večje število hišnega služabništva, mora nabaviti za vsako osebo po eno tako karto.«
Očitno je spet obveljalo staro pravilo, da kljub nenehnim spremembam stvari v bistvu ostajajo nespremenjene. Saj poznate tisto ponarodelo: princip je isti, vse ostalo so nianse.
