Logično ali pač ne?

Kako naj tolmačimo prodajo zbranega starega železa – kot prodajo blaga ali prodajo storitve?

Romana Hieng, univ. dipl. ekon.
Datum objave: 25. 09. 2014

Tako ZPIZ kot Durs sta letos pojasnjevala, da zbiralec odpadnega materiala prodaja storitev, ki jo opravi za naročnika – kupca materiala. Po tej logiki mora plačnik ob plačilu zbiralcu obračunati še dohodnino ter prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Podobno je v pojasnilu razmišljal tudi Durs (4210-6/2014-1).

Po drugi stani pa Ministrstvo za zdravje šteje prodajo odpadnega materiala za prodajo blaga. Njihovo tolmačenje zveni bolj logično. Zbiralec starega železa se za zbiranje namreč odloči sam. Občasno ga proda kateremukoli odkupovalcu, zadnje čase najraje tujemu. Zelo očitno kupcu proda blago, in ne storitve. Od dohodkov od prodanega blaga pa se prispevki ne plačujejo!

Kdo ima prav oziroma kakšna naj bo rešitev, da bodo imeli prav vsi? Za omenjene pristojne organe je rešitev jasna, čeprav je za vse ostale popolnoma nelogična: prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje naj se obračunajo, kot da gre za storitev, prispevki za zdravstvo pa ne, ker gre za blago.

Pa še en absurden primer, prav tako iz letošnjega leta. Od neobdavčenih nagrad dijakov in študentov za obvezno praktično delo obračunavamo 6,36-odstotni prispevek za zdravstvo, od posameznih dohodkov dijakov in študentov, doseženih prek pooblaščenih organizacij, pa ne. Razlog? Prispevka so oproščeni dohodki, ki so oproščeni dohodnine, ne pa neobdavčeni dohodki. Ker nagrade dijakom in študentom spadajo med slednje, zakonodajalec pa jih izrecno ni izvzel iz osnove za prispevek, se prispevek obračunava. Ob tem je Ministrstvo za zdravje celo zapisalo, da namen zakonodajalca ni bil oprispevčiti nagrad. Sicer nenamerno, vendar očitno napako zakonodajalca bi s pojasnilom zlahka odpravilo.

Na Zvezi RFR te nelogičnosti vidimo kot še en primer, kako pristojni organi obdelujejo vsak svoj vrtiček, pri tem pa jih ne zanima, da zaradi pomanjkanja medsebojne komunikacije ali nezmožnosti poenotenja stališč prihaja do nesmislov. Prav ironično pa je, da se vsi sklicujejo na iste predpise, le berejo jih vsak po svoje, eni zelo formalistično, drugi pa poskušajo črkam dodati tudi vsebino.

Omenjenim organom zato predlagamo, da poenotijo stališča o odkupu odpadnega materiala in ponovno pretehtajo mnenje v zvezi z nagradami za obvezno praktično delo.

Če bo ostalo pri sedanjih pojasnilih, pa naj se vsaj ne čudijo, zakaj se količina odkupljenega odpadnega materiala v zadnjem letu pri nas zmanjšuje. Zbiralci ga prodajajo tam, kjer dosežejo večji dohodek. In če je to Avstrija, kjer se pri odkupu odpadnega materiala ne obračunava niti dohodnina, se pač zapeljejo tja. Za prihranek pa tam še kaj spijejo in pojejo.

IKS 10/ 2014


Prebrskajte tudi po ostalih številkah revije IKS