Prazno besedičenje, s katerim se pogosto srečujemo, je posebna vrsta mimikrije, katere namen je z obliko prikriti vsebinsko šibkost. Avtor poskuša s praznim besedičenjem utruditi sogovornika in ga, še preden bi ta razkril pomanjkanje vsebine, tako zmesti, da ne loči več bistva od nepomembnega dodatka. Če avtorja opozorimo na vsebinsko šibkost njegovega besedičenja, običajno dobimo odgovor, ki nam vsebinskih pomanjkljivosti ne razloži. Po navadi nas skuša z njim zgolj prepričati o svoji superiornosti.
Pogosto nergamo, da oblika prevladuje nad vsebino v zakonskih in podzakonskih besedilih, administrativnih postopkih in komunikaciji uradnikov z uporabniki. To seveda drži. A pometimo najprej pred svojim pragom. Kaj pa računovodsko poročanje? So naša poročila razumljiva in pregledna? Smo v njih našli pravo ravnotežje med pomembnimi in obrobnimi vsebinami? So podatki v njih zanesljivi in primerljivi? Ali smo morda s preobsežnim pojasnjevanjem in navajanjem nepotrebnih pojasnil bralcu zameglili sliko finančnega položaja podjetja in uspešnosti njegovega poslovanja?
Z obliko lahko pomanjkanje vsebine prikrijemo le začasno. Če želimo postati in ostati uspešni, se moramo pri pripravi vsebine iskreno potruditi in jo nato uporabniku ponuditi na primeren način.
