Naše življenje, zasebno in poklicno, je prepleteno z opravili, ki so odvisna od elektrike in spletne povezave. Tako počasi izgubljamo stik z realnostjo in vse bolj tudi občutek za realnost. Naprave okoli nas poganjajo elektromotorji in svet okoli sebe vse pogosteje zaznavamo skozi računalniški in televizijski zaslon. S prijatelji, znanci in neznanci komuniciramo na daljavo. V digitalno okolje pospešeno prestavljamo posnetek vsega, kar nas obdaja.
Nastaja vzporedni navidezni svet, v katerega se stekajo informacije o našem vsakdanu. Pri njihovem zajemu vede ali nevede, hote ali nehote sodelujemo vsi. Vsak klic ali klik lahko pove nekaj o nas. V digitalni obliki pripravljamo in oddajamo finančne podatke. Elektronsko komuniciramo z banko in davčno upravo. Kdor ima dostop do zbranih informacij, jih lahko uporabi ali zlorabi. Slika, ki si jo ustvarimo o družbi, v kateri živimo, je odvisna od tega, kako so zbrane informacije obdelane in interpretirane. Tako nastajajo borzne krivulje, podatki o proračunskem primanjkljaju in gospodarski rasti. Je to dobro ali slabo?
Odgovor ni preprost, a zdi se mi, da smo pred umetno dilemo, s katero se človeštvo srečuje ves čas. Poti nazaj ni in rešitve, ki nam jih ponuja napredek, niso samo dobre ali samo slabe. Sami se bomo morali odločati in izbirati prave.
Sam sem po opisanem električnem mrku nekaj minut refleksno poskušal zaobiti težave. Seveda neuspešno. Stvari so si sledile približno takole. Namizni računalnik ne deluje. Prenosni računalnik deluje, a ni spletne povezave. Mobilnik ima skoraj prazno baterijo. O. K. Nekaj minut odmora. Električni štedilnik ne deluje. Televizor ne deluje. Radio ne deluje. Kaj pa zdaj? Pes je mahal z repom in se mi dobrikal, zato sem oblekel pelerino, vzel povodec in jo za dve uri mahnil v gozd. Realni svet me je končno priklical.
Pa še to. Menda imamo zdaj tudi virtualne davčne blagajne. Bojim se, da bo tudi njihov proračunski učinek zgolj virtualen. Za kaj otipljivejšega pa bo potreben stik z realnostjo.
